Po Sloveniji - PZA Golte in Mozirska koča na Golteh (13. - 15. 8. 2022)

Prvo vprašanje ... kam za podaljšan vikend pa da ne bo pretirane gneče? Na Golte seveda.

Imajo prav simpatičen PZA pri spodnji postaji nihalke s celotno oskrbo in vse je še vedno brezplačno. Ko sem jim pisala, so mi dejali, da je tam nekih 10 avtodomov in da lahko pakiramo tudi na parkirišča za avtomobile, saj zaradi nedelovanja nihalke, spodaj nimajo pretirane gneče. Ob mojem prihodu nas je bilo pet. Večina tujcev pride le prespat, pridejo zvečer, naredijo servis in zjutraj odidejo. Kar je sicer škoda, saj je parkirišče odlično izhodišče za peš pot na Mozirsko kočo na Golteh, pohode po Golteh, v okolici pa je tudi veliko kolesarskih poti.

V soboto se vremenarji niso zmotili in je deževalo praktično cel dan, temu pa je sledila oblačna in hladna noč. Mojo idejo o opazovanju Perzeidov v naravi, stran od svetlobnega onesnaženja, je tako odplaknil dež  😄😄.  

Nedelja pa sončna in topla in idealna za v hrib.

Moj plan: Boskovec - najvišji vrh na Golteh, po poti mimo Kebra in Mozirske koče.

Pri planiranju sem našla aplikacijo Planinske zveze Slovenije maPZS, ki si jo lahko namestite na pametne telefone in deluje super.  Poti si lahko prej prenesete na telefon in potem deluje le preko gps-a. Vrisane so markirane planinske poti in tudi nekaj drugih. Če je pot slabo markirana, tako vsaj veš, da si še vedno na pravi poti ali pa vmes malo zaviješ z markirane poti po kaki drugi in se potem lahko vrneš nazaj na izbrano pot (tako sem naredila tudi sama, ko sem nazaj grede zavila še do cerkvice Sv. Radegunde in potem nadaljevala po gozdni stezi nazaj). Res super zadeva.

nova koča na Golteh lepo raste

Mozirsko kočo na Golteh je lani februarja popolnoma uničil požar, tako da deluje sedaj gostilna v mali koči zraven. Planinsko društvo  zbira prostovoljne prispevke za obnovo koče.

spodaj Šoštanj in Velenje

razglednega stolpa na Boskovcu ni več

Če bi imela več energije, bi lahko šla še na Smrekovec 😅.

Na Golteh imajo en kup dobrih idej, kaj pri njih početi (pohodniške poti, zip-line, gorsko kolesarjenje ... več tu). 

Drugič bo potrebno s seboj vzeti še kolo 😁, ker vrnem se še sigurno.

Dolomiti ali "must-see" v okolici Cortine

 

Prvič v Dolomite. No, v bistvu en mali majčkeni del okrog Cortine 😀 

Prvi dan najprej do Misurine. Za nekaj ur sem parkirala kar na tamkajšnjem PZA, kjer naj bi sicer bila cena 20 € za 24 ur, vendar nam nekako ni uspelo ugotoviti kako deluje tamkajšnji park avtomat in je bilo posledično brezplačno 😂.  Se nas je nekih šest "kunštvalo" kako in kaj, pa nihče ni pogruntal. Sami so krivi, če ne znajo spisati boljših navodil 😂.

Naredila sem še sprehod okrog jezera in jo potem okrog 18.30 mahnila proti postaji, kjer se plača uporaba ceste do 3 Cim.

(Misurina)

Nekaj avtodomarjev je že stalo na parkirišču in pridno čakalo 19.00 uro. Za mano se je potem napravila dolga kolona avtodomarjev. Očitno smo vsi brali, da če prideš po devetnajsti uri, se plača le en dan 😅 (drugače se en dan šteje od 00.00 do 24.00). 

Poleg tega je tak prihod idealen, saj je cesta že praktično prazna in ne delaš zastojev. Spuščajo lepo po enega in enega gor, z ustreznim časovnim razmikom (kot kolesarje na kronometru 😂). Verjetno je tudi njim v interesu, da avtodomarji ne delajo gužve ob najbolj prometnih konicah.

(parkirišče pri 3 Cimah)

(razgled iz dnevne sobe 😍)

Naslednji dan sem tako lahko že zjutraj štartala proti Oberbachernspitze. 

Sem šla gledat svizce (ker sem v opisu poti prebrala, da živijo tu) in jih našla 😍. Štiri male svizce, ki sem jih zmotila (no, niti ne, ker se res ne pustijo motiti) med jutranjo igro in enega odraslega, ki je verjetno iskal hrano.

(pot vodi med ostanki tunelov in jam iz prve svetovne vojne)

Razgledi na vrhu.

Pot nazaj sem ubrala po drugi strani in sicer najprej do Rifugio Locatelli in od tam nazaj proti parkirišču. S poti so vseskozi čudoviti razgledi na 3 Cime.

V teoriji gre časovno nekako tako: pot od parkirišča do Oberbachernspitze - 2.30 ure; potem nazaj do razcepa za Locatelli cca 30 min; od razcepa do Locatellija - 50 min; Locatelli - parkirišče 1.40 ure.

Temu pa dodaj še slikanje svizcev, narave ter predvsem uživanje v razgledih (časovno po želji 😃).

Naslednji dan premik - pa ne daleč ... na parkirišče Rio Gere. Od tu je super izhodišče za več okoliških hribov, med njimi tudi jezero Sorapis (zgoraj na prelazu Tre Croci je namreč malo prostora, dejansko pa se ti peš pot podaljša za cca 15 minut).

Za naslednji dan je bilo napovedanega nekaj dežja. Gledam zvečer vremensko napoved za naslednji dan in kaže do 11 ure sonce potem pa možne plohe. Torej si nastavim budilko ob 5 uri zjutraj, da bom pravočasno uspela priti do jezera in nazaj. 

Zbudim se v lep sončen dan, vremenska še vedno kaže enako kot prejšnji dan. Grem. Po cca uri hoje se začnejo od nekod valiti oblaki in nekje iz daljave prihaja grmenje. Nič kaj dober občutek. Ali naj pospešim in poskusim priti do koče pri jezeru ali naj obrnem. O tem razmišljam še nekaj časa in hitro nadaljujem naprej. Seveda napaka. 

Naenkrat zapiha, izza hriba se privalijo težki oblaki in v trenutku sem mokra do kože. Ker se zraven še bliska in grmi, obrnem, saj vem da so naprej na poti še jeklenice in stopnice, kar pa glede na bliskanje ni pametno uporabljati. 

Kot je nevihta prišla je tudi odšla ... v morda 15 minutah. 

Vsi, ki so prišli kasneje na izhodišče, so imeli dejansko čudovit dan pri jezeru 😄. Jaz pa mokra in premražena: en orehovc, dva lekadola in za dve uri pod kovter. 😂😂 Potem pa knjiga.

Tako da obstaja tudi nekaj takega kot "prezgodaj v hribe" 😂😂😂.

Za ta dan so še tekom dneva dvakrat popravljali napoved in jo nasploh falili. Vsekakor gledam sedaj vedno še radarsko sliko 😄.

Naslednji dan mi je le uspelo priti do jezera. Res čudoviti razgledi s poti ter prekrasna barva jezera.

Plan za naprej... najprej nazaj v Mizurino na PZA narediti kamper servis, tankat v Cortino in naprej na parkirišče pri Cinque Torri. Pozabila sem, da je nedelja in da so seveda na tak dan parkirišča ob dveh popoldan pač polno zasedena. Tako sem parkirala približno 100 m nižje ob cesti in se potem ob sedmih zvečer premaknila nazaj gor. Tokrat z več sreče, saj je bilo tu le še nekaj kamperjev.

Napovedi za prihodnje dni so bile zopet nestanovitne in z napovedanimi plohami in nevihtami. Tako sem zjutraj naredila en sprehod do Cinque Torri in jo popoldne mahnila nazaj domov.

Upam da se vrnem v jeseni, ker nekaj neizpolnjenih planov mi je še ostalo 😁.