Translate

nedelja, 22. maj 2022

Po Sloveniji - Kamp Soriška planina in okoliški hribi (20. 5. - 22. 5. 2022)

 

Za tak krasen in vroč vikend ni boljšega kot pobeg v hribe 😀 Za to ... Soriška planina. Parkirala sem kar v tamkajšnjem kampu.
Pri teh temperaturah že v maju se sprašujem kakšno bo šele poletje😱.



Za soboto je plan Ratitovec oz. vrh Altemaver



Krasna pot. Jaz pa ne bi bila jaz, če ni spet vsaj malo zašla. Naredila sem le manjši ovinek, saj sem spregledala markacijo že na začetku - takoj po prečenju hudournika bi namreč morala zaviti levo, pa sem nadaljevala ravno. Prišla sem do asfaltne ceste in malo naprej zagledala lepo makadamsko cesto. Odločila sem se, da ji sledim, saj je v opisu poti zapisano, da se pot kasneje priključi makadamski cesti. Z malo sreče, bi lahko bila to ravno ta cesta. In res ... kmalu spet naletim na markacije 😁. Lucky me.


Pot pa krasna, razgledna in polna cvetočega cvetja 💖





Ob poti greš še mimo več vrhov.

Kačji rob


Kremant



in končno Altemaver





(razgled iz bunkerja ob poti)

Popoldan pa uživanje na sončku s knjigo.

Ponoči nas je prešla napovedana fronta ampak le z nekaj kapljicami dežja 😄.

Kljub vsemu sem se zbudila v megleno jutro. Ko je okoli devete ure vsaj malo kazalo na sonček pa še na drugo stran v hrib. Možic - Slatnik in Lajnar. Simpatična krožna tura, ki bi jo v lepšem vremenu podaljšala še na Šavnik in morda Dravh (morda kdaj drugič 😊).




Na Možica po direktni poti.


Na vrhu je ogromno označenih poti po Rapalski meji. Gre za mejo, ki je nastala s podpisom Rapalske pogodbe 12. 11. 1920 med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS v mestu Rapallo in po kateri je Italiji pripadla tretjina slovenskega ozemlja. Več o tem lahko preberete tukaj.




(stara kasarna .... danes prostor za ovce)


Nato pa še mimo Slatnika....




.... do Lajnarja ...



.... in potem domov 😀.


sreda, 11. maj 2022

Sardinija - maj 2022

Dva dni pred planiranim odhodom sem končno kupila karte za trajekt in si rekla ... očitno pa res grem 😀 Vesela.

Ker vožnja s trajektom traja 9 ur in pol in ker sem izbrala nočno plovbo, sem rezervirala kar kabino, da se ne prestavljam sem in tja po sedežih.

1. dan

Štart. Vreme doma še deževno od Nanosa dalje pa sonceee. Cesta lepa, promet tekoč. Kaj lepšega. Vse do Firenc srečujem polno slovenskih registrskih, od tam dalje pa nič (verjetno so jo vsi mahnili v Toskano).

V Livornu smo šli na trajekt nekaj Nemcev, Belgijec in jaz (sicer sem potem na Sardiniji videla nekaj slovenskih registrskih, tako da edina le nisem bila 😉). 

Cesta od Firenc do Livorna pa ... nekaj posebnega ... očitno vzdrževanje ni v prvem planu ... tako ... pestra, razgibana .... z malo luknjami .... morda je taka iz varnostnih razlogov ... da človek slučajno ne zaspi za volanom 😂😂😂.

Prispela v Livorno. Sparkirala in počakala na trajekt.


                                                            

Vkrcanje ... poglavje zase ... res se jim ne mudi ... naju z Belgijcem pošljejo v drugo nadstropje ... tam pa nikogar. Se sparkirava in se sprašujeva če je to pač to ali morda le kdo pride in naju pravilno usmeri. Pa se le od nekod vzame en park mojster in naju pošlje naprej. Tam pa naslednji park mojster ... svetoven ... on pleše ... mal latino, miga z boki levo desno ... umiram od smeha ... fant, saj si zabaven, ampak ali me lahko prosim parkiraš .... Vse bo, vse bo .... njim se ne mudi .... polepšal pa mi je dan ... ni kaj .... ne vem na kaj je on plesal, meni pa se je prikradla v misli tista

Así es la vida, sí

Yeah, that's just life, baby

And now I'm dancin' (keep dancing, yeah)

Now I'm dancin' (keep dancing, yeah)

(Bam-bam-bam-bam) eh


In potem še dodaten plus: očitno, če niso polni, dobiš večjo kabino, kot si jo plačal (dobila sem namreč kabino za štiri ljudi, s kopalnico in vsem 😎 - luksuz). Spala ko angelček. Hvala Moby.




2. dan

Izkrcanje brez problema in moja Sardinija se lahko prične 😍.

Vnesem koordinate, ki sem si jih pripravila doma in ... problem št. 1 ... na google maps, je cesta do plaže izgledala popolnoma ok .... v realnosti ... ni pogoja, da se spustim tja dol z avtodomom ... vsaj jaz ne ... vnesem druge koordinate ... problem št. 2 .... noup, tudi tukaj se jaz vozila ne bom ... plan 3 (ali back up - back up plan) eno asfaltirano parkirišče zraven plaže. 

Ker sem tako že navsezgodaj bentila nad sabo in nad google maps, sem se odločila, da se ta dan več ne premaknem.






V kopalke in na plažo. Ob vetriču hitro pozabiš, kako močno je dejansko sonce. Voda je mrzla. Ko sem se zvečer pogledala v ogledalo sem ugotovila kako je, če se preveč spogleduješ s soncem. Rdeča je nova rjava 😂.

Ko popoldan v avtodomu ravno razmišljam, kaj za kosilo, se mimo pripelje mali kombi in Italijan že ponuja: -"do you want to buy cheese? Formaggio?" - Joj, ne hvala.

In potem, ko se odpelje, razmišljam, zakaj sem vendar rekla ne, saj vendar obožujem sir. Ni 15 minut, že prileti naslednji. Ponovi vajo in seveda se tokrat pustim prepričat ... mogoče celo malo preveč 😅


No, tako poskušam različne sire in mi Italijan lepo razloži ... ta je od bee bee, ta pa od muuuu .... hahahha .... pa kako ne boš kupil sira od takega prodajalca ... prodajna strategija dovršena ... jaz pa sedaj s pol koluta ogromnega sira in salamo za povrh ... očitno bom celo Sardinijo jedla le sir in salamo 😂😂.

3. dan

Čas za prvi premik. Mimo Tomba dei Giganti S´Ena e Thomes do Oroseja.




Orosei je malo ljubko mesto, kjer je užitek se sprehajat po ozkih ulicah. Kupila odlične piškote in potem dalje.







Na naslednjo plažo. Parkirišča za avtodome tu ni. Dejansko so prepovedi povsod ter višinske ovire. Sedaj, ko je izven sezone, pa ni problema. Sprehod po zalivu, sončenja pa nič (še čutim posledice prejšnjega dne 😊). 






4. dan

Prvič na uradni parking - PZA Cala Ganone. Potem pa peš do Cala Luna. Cca. 8 km v eno smer peš. Našla plažo ... prehodila vso ... našla vse vdolbine, naredila vse slike .... in sedaj se naj odločim katera je najboljša? 😄... še skok v vodo ... voda je še vedno mrzla ... in potem še 8 km peš nazaj. 

Drugače do plaže vozijo tudi turistični gliserji in ladjice. Poleti mora biti to hudo oblegano.











5. dan

Iz Cala Ganone sem sem se preko prelaza Ghenna Silana zapeljala v Arbatax na ogled rdečih skal. Prelaz je visok nekaj čez 1000 m, pot pa lepa, počasi vzpenjajoča in zelo razgledna. 



Po prihodu sem parkirala kar zraven skal.






Naslednji postanek in kratek sprehod do Domus de Janas di Monte Arista ter še malo višje do Nuraghe is follas.

"Domus de Janas" so podzemni pokopi prednuragijske dobe, ki segajo v obdobje 3500-3000 pr.n.št., razdeljeni na eno ali več sob in uporabljeni do nuragijske dobe. Grobnice so izklesane iz izoliranih granitnih blokov.





Nadaljujem do Cagliarija. Ker je to večje mesto, iščem PZA. Vmes se z Jožico (Garmin) skoraj skregava, saj nikakor nočem zapeljati v ulice, ki si jih ona zamisli. Res ne razumem, kako si še vedno ne more zapomniti, da ozke ulice in jaz ne gremo skupaj 😂😂. Končno se zediniva in najdeva pot, ki ustreza obema. 

Še popoldan grem na ogled mesta. Zelo lepo mesto. Ko prispem do Bastione Saint Remy pa na vrhu glasba, DJ-ji .... zabava bo 😁.








Muzej za arheologijo je bil odprt ravno popoldan (1. maj), tako da izkoristim priložnost.




(prva omemba imena Sardinija v času nekje med 850 - 725 pred našim štetjem)



(kipi iz arheološkega najdišča Monte Prama)


6. dan

Zjutraj še sprehod do naravnega rezervata. Flamingi še spijo 😄.



Premik na plažo v okolici Oristana. Idealno 😍. Danes se ne premikam več. En dan več kilometrov in ogledov, drugi dan skoraj nič. It's called balance. 😁





7. dan

Na ogled arheološkega najdišča Tharros in bližnjega stolpa.






Za popoldan in prenočevanje pa na Is Arutas plažo oz. tam okoli.






8. dan

Današnji plan Capo Caccia. Spotoma še postanek pri Nurage kompleksu Santa Cristina. Ta arheološki kompleks vsebuje tri posebnosti in sicer svetišče z vodnjakom, nurage vasico ter krščansko naselbino. Res posebno in vodnjak zgleda, kot bi naredili v sedanjih časih, pravijo pa, da je bil zgrajen 1000 let pred našim štetjem 😮. 









Na Capo Caccia je razgledna ploščad, potka do male jame, više gor pa še kamnita ploščad in pod njo prepad. Sem pogledala dol (ležeča na skali - ni pogoja, da to gledam stoje 😅). Tudi slike ni, ker se bala, držati telefon čez rob, da mi ne uide iz tresočih rok 😂.






Od tu greš lahko tudi peš na ogled Neptunove jame.

Peš pot pelje po 654 stopnicah navzdol (ja, potem je treba pa še nazaj gor pridet😁) ... ali pa, kot že nekje drugje .... vas tudi tu dostavijo z ladjico 😀. Po ogledu jame pa ... mislim, da moram spet malo v Postojnsko (tako ... za primerjavo 😂).






Napovedano poslabšanje vremena me je pregnalo z vrha in parkirala sem v dolini. 

Res na vsakem takšnem parkirišču, ki ni ravno uraden in plačljiv, vedno priletijo mali kamiončki in vsi prodajajo sir in salame. Tudi tukaj ni bilo nič drugače. Že zjutraj, ko še vsa zalimana pijem prvo jutranjo kavo, že mi ponuja sir, salame, vino, olivno olje. Ok, prvo dvoje že imam, ampak olivno olje bi pa res rabila (no, niti ne) - kupim 2 litra vseeno. Je prišel iz Dorgalija, kar je na čisto drugem koncu otoka (očitno res prevozijo cel otok, da prodajo svoje pridelke in izdelke).

9. dan

Premik na PZA. Vmes še postanek za ogled skale v obliki slončka.

Če je treba je treba 😆



Dež. Gretje. Knjiga. Cel popoldan in celo noč.


10. dan


Še kar dežuje. Ko malo poneha grem malo pogledat ven. Spodnje parkirišče jim je čisto zalilo, še dobro da je PZA zadaj in malo dvignjen. Imeli so od 20 cm do pol metra vode. Lastnik razloži, da če se držiš levo, bo šlo (tam je najmanj vode). Vseeno pustim Nemcu, da gre prvi in ko mu uspe brez problemov, zberem še jaz korajžo 😀. Super. Uspela.

Plan je Capo Testa. Z Joži spet nimava istih idej glede poti. Po tem, ko me približno 6 x poskuša obrniti, se vda v usodo in greva dalje po moje. Spotoma se peljeva mimo "gozdov" hrasta plutovca.




Blizu Capo Testa našla super parking. Spet začne deževati.



Ko poneha že šibam na ogled Tombe dei Giganti. Že prej sem pogledala kje po googlu bi morala it in grem. Po več kot pol poti, zavijem na makadam in tam na enem drevesu visi plastificirano opozorilo: - Don't trust Google maps! Vhod je iz druge strani.

Hahaha. Ampak če sem že tako blizu, grem vseeno pogledat, kam vodi ta pot. Na koncu pot preide v ozko zaraščeno stezo, ki pa se ji da slediti. Vse mokro in zaraščeno, vendar se ne dam. Grem. Nekako mi le rata priti na arheološko najdišče. Spotoma še krasen razgled iz ene skale (oz. bi bil, če bi bilo lepo vreme 😂). Ko si vse ogledam, grem še na vhod in kupim vstopnico. Ni šlo za denar, vendar trma naredi svoje. Vrnila sem se mimo vhoda in naprej po cesti. Spotoma vidim oznake za Santa Reparata (tam sem parkirana) in nadaljujem navzdol po gozdni potki. Več kot še enkrat zgubiti se ne morem 😄. Potka pa solidna, pokošena, urejena. Pot se konča skoraj pri parkingu. Super. Vsaj povozili me niso. Menda bo jutri boljše vreme. Upam.




11. dan

Še vedno malo oblačno, ampak idealno za jutranji sprehod in plezanje po skalah v lovu za super razgledi (Capo Testa - Roccia del dinosauro, Moon Valley, Antica Cava Romana,..). Res super. 







Nato premik. Palau. Najprej na Fortrezza di Monte Altura. Žal so imeli nek čuden delovni čas. Ostala zunaj. Izgledalo drugače super.




Grem parkirat v kamp Baia Saraceno. 13 € na osebo, če si sam super... 8 € za elektriko pa ne dam. Je ne rabim. 

Med tem se je zjasnilo, jaz pa peš na Capo D´orso. Gledat to medvedovo skalo. Prodajalka kart mi še posebej zabiča: No smoking! No climbing! Hmmm, če malo ne kršiš pravil ... tale medo ... rata slonček .... zato na hitro izven ureje poti ... samo po eno slikco😊.




12. dan

Danes v planu Golfo Aranci. Parkirala nekje za eno šolo, s pogledom za plažo.





Najprej šibala na prvi hribček po razglede, na vrh, dokler se pot ne izgubi. 




V daljavi vidim drugo, lepšo pot. Po kozjih stezicah (ali pa še to ne) med nizkim grmičevjem se le stežka prebijem do nje (moja trma drugič). In potem po tej potki v hrib ... nekam me bo že pripeljala. Prišla sem na vrh Monte Ruju. 


(ja, tja gor)


Neverjetni razgledi na celoten zaliv.





Pot bi lahko nadaljevala do neke plaže in potem (upam) da okrog po drugi poti nazaj. Ker s seboj nisem imela dovolj vode, sem se raje obrnila po isti poti nazaj. 

Spotoma srečam moškega, ki žvižga in kliče psa. Ko pridem že spodaj do ceste, pa se od nekod znajde mali pes. Očitno mali potepin. Sledi mi do avtodoma, kjer si oba privoščiva vodo, nato pa ga odpeljem nazaj do ceste, kjer ga bo verjetno našel lastnik. Ker mali potepin očitno hoče ostati z mano, počakava lastnika skupaj. Po dolgem čakanj le prispe in sicer še z enim psom. Očitno je vrhu izgubil oba, enega pa med potjo le našel 😂.

Zvečer grem pogledat še v mestu, vendar je sedaj, izven sezone zelo prazno. Le nekaj ljudi se sprehaja po rivi poleti pa mora biti super.

Sladoled imajo dober 😁.

13. dan

Premik v Olbijo in parkiranje kar v pristanišču. Od tu je tudi kratka pot  do centra.

Ogled bazilike di San Simplicio, arheološki muzej pa je zaprt (ponedeljek).








Mi je pa res všeč preprostost te cerkve.
Še malo po mestu.




In na kosilo, da čas do trajekta mine hitreje.







Potem pa na trajekt. In zopet dobila ta super veliko kabino. Hvaležna.

Zjutraj, ko te ob šestih zbudijo, pa čudovit sončni vzhod na palubi.




Krasen zaključek dopusta.😍



Poljska - september 2023

Plan je bila Grčija septembra, pa so jih letos na žalost prizadele hude poplave, tako da se v zadnjem trenutku morala spremeniti načrt in iz...