Norveška je bila v mojem planu že za lanskoletni dopust, pa je prišla corona in različne barve držav in s tem oteženi prehodi, tako sem jo lani mahnila le do Danske in si dejala, da prihodnje leto, bo pa sigurno vse lažje. No in prišlo je to naslednje leto in namesto, da bi se vse že vrnilo v normalo je postalo še hujše. Poleg različnih barv držav, je sedaj za prestop mej pomembno še ali si cepljen ali nisi cepljen, ali imaš teste ali jih nimaš, vsaka država pa si po svoje določa zahteve za vstop ter jih tudi spreminja kakor in kadar si zaželi. Počasi imamo mislim da vsi tega že poln k .... ufer. Ja, poln kufer 😁
In sem šla .... navkljub vsemu .... veselo proti Norveški.
Preko Avstrije, Nemčije, Danske s trajektom neposredno na Norveško.
Slikca iz odhoda iz Hirsthalsa. Jeeeeee .... končno.
Ob prihodu v Larvik so policisti najprej pregledali ali imam vse potrebne dokumente, carinika pa je le zanimalo, kam grem in ko mu obrazložim moj celoten plan je strokovno ugotovil, da to je pa res veliko vožnje 😆.
Ker sem preveč gledala vremenske napovedi, še vedno nisem vedela kje naj začnem. Ali najprej sever (za Lofote je bilo napovedano slabo vreme v mojem prvem tednu potovanju) ali naj najprej raziskujem jug?
Tako sem najprej zapeljala na ogled Osla in pustila odločitev kam in kdaj še malo v zraku 😁.
Kljub temu, da je celotno mesto res simpatično, so name največji vtis naredile skulpture Gustava Vigelanda v Frogner Park. Te kipi so se me res dotaknili. So goli, ampak so tudi "goli" in z vsemi emocijami, ki jih prikazujejo jih lahko skoraj čutiš. Iz slik se to žal slabo vidi, zato boste morali na ogled v Oslo 😉.
V bližini Osla je še Holmenkolln in poleg skakalnice je tam, nekaj sto metrov naprej prostor za avtodome, kjer se lahko prenoči. Zraven je še manjše jezero za kopanje (voda je bila ravno prave temperature).
Odločitev je padla in tako sem mojo pot začrtala naprej po jugu Norveške. Najprej Stavanger.
In dalje Preikestolen. Na parkirišče sem prišla dopoldan in vse je bilo še v megli, vseeno so polnili že spodnje parkirišče, zgornje je bilo že polno. Peš pot je dolga kake 4 km in zelo enostavna. Razen dveh malo večjih vzponov je pot več ali manj ravninska oz. se počasi vzpenja (meni je vzelo uro in pol).
Na vrhu pa .... megla ... in smo čakali.
Po kaki slabi uri pa se je končno pokazal spodnji razgled 😎. Se je splačalo čakati.
Ob vseh slapovih, ki jih je na Norveškem res ogromno, sem si zaželela vsaj enega videti tudi od blizu. In ker sem se morala že mimo dveh peljati naprej, saj imajo le malo parkirišč in vsa so zasedena s trumami turistov, sem našla tale čudovit slap. Voringfossen.
Spala sem največkrat kar na obcestnih počivališčih, kjer se je vedno nabralo kar nekaj avtodomov. Slaba stran tega je, da zraven poteka cesta ... ta ena in edina cesta ... ki te pripelje iz točke A do B ... in posledično je seveda cesta obremenjena in vsaj tja do 22h zvečer se promet ne umiri. Je pa zjutraj presenetljivo dolgo relativen mir. Pogled iz moje dnevne sobe na enem od parkirišč 😉.
Turistov je ogromno, sicer večina domačinov, tujci smo izjeme. In resnično je veliko avtodomarjev (domačih in nekaj tujih). Kljub brezplačnemu parkiranju in prenočevanju po Norveški, pa so vsi kampi polni (verjetno ravno zaradi umika pred hrupom).
Spodaj slikice iz obiska Bergna, kjer so PZA prestavili za nekih 400 m, saj je v hali pred katero je bil PZA, sedaj corona center (testi in cepljenja).
V Bergnu sem bila očitno spet prekmalu, kajti spet sem naletela na meglo 😃. Tako sem jo kar peš mahnila na razgledni hrib Floyen. Ampak sem še vedno čakala .... in naredila še nekaj metrov do bližnjega jezerčka.
Razgled na Bergen ... meglice niso in niso hotele stran 😌.
Na ribji tržnici sem si morala privoščiti fish and chips (riba je bila res okusna).
Ena bolj zabavnih poti je sigurno ta do Geiranger fjorda in potem preko Trollstiegen naprej.
Poleg tiste "scenic road" E13, seveda 😄. Ta je bila res čisto posebna, čudovita razgledna, simpatično ozka, z izogibališči ... ampak, še vsi so prišli po njej in tako sem tudi jaz... pa še kak šlepar ... no ko ti pripelje nasproti se ga malo ustrašiš in se sprašuješ, le kako bova to speljala, ampak potem gre ... kot vedno 😂.
Da se vrnem na zgoraj omenjeno .... spust 14 km, ponekod z 10 % naklonom, potem iz fjorda nazaj gor, po strmih serpentinah ... priznam, na vrhu sva oba potrebovala počitek ... moj tovornjaček in jaz 😁 ... da nisva zakuhala.
Ampak je bilo vredno 😉😇.
Da se pa samo ne vozim, je potrebno še skočit na kak hribček. Spodaj slike iz Rampestreken. Kar zanimiva direktna pot po grebenu dolga 2 km in 500 višincev 😄.
Ker sem ravno razlagala o cestah, moram nujno omeniti še predore. Predorov je res veliko, so dolgi, so kratki, so ravni, so zaviti, eni so taki, kot bi se čez goro vzpenjal po polžji hiški, eni so neosvetljeni, redki so res dobro osvetljeni, večina pa jih je slabo osvetljenih in ko zapelješ v take iščeš po obrazu sončna očala, da bi jih snel, ki pa jih seveda sploh nimaš na obrazu 😂 in potem so še taki čisto posebni, kot je ta spodaj, ko imaš sredi predora še krožišče ...
Da se vrnem k moji poti .... sledila je atlantska cesta.... in zopet megla 😂. Če prideš dopoldan, parking dobiš, na razgled pa je treba počakati.
Temperature do sedaj so bile okrog 24 stopinj, ko pa sem se peljala mimo Trondheima, pa so se povzpele celo blizu 30. Ko sem se zvečer ustavila ob jezeru, je ohladitev v jezeru neverjetno prijala.
Od Trondheima dalje so ceste tudi mnogo boljše, veliko pa jih še gradijo. Ponekod lahko voziš celo 90 km/h 😱😱😂 (večinoma je bila moja potovalna hitrost okrog 50 - 60 km/h) in tako sem dokaj hitro prestopila Arctic Circle in nadaljevala do Boda.
Trajekt iz Boda na Lofote sem dobila okrog 23.00 in ob 23.15 smo na palubi opazovali sončni zahod. Sončni vzhod naj bi bil okrog tretje ure zjutraj, vendar se dejansko ne znoči. Vse skozi je enako svetlo, kot pri nas začetek mraka.
Po štirih urah smo prispeli na Lofote in parking sem dobila direktno na parkirišču za vzpon na Reinebringen. Po parih urah spanca sem ob sedmih že premagovala "milijon" stopnic proti vrhu. Skoraj celotna pot je narejena iz kamnitih stopnic, ki so za hojo v hrib precej neprijetne. Zgoraj pa razgled, ki ti vzame sapo.
Lofoti so čudoviti, plaže pa čudovite bele peščene, le temperatura morja se malo ne sklada s splošno idilo (10 stopinj) 😃. Ko je zapihal še veter in se naredili valovi, pa je vse skupaj postalo raj za surferje.
Počasi sem obrnila in imela plan potovati počasneje, se ustavljati ob jezerčkih, kopanje, branje knjige,.... pa se vreme nekako ni strinjalo. Večina poti nazaj je bila oblačna z občasnimi padavinami (končno so prav prišli vsi dolgi rokavi, ki sem si jih spakirala 😂). Vsaj za knjige se je našel čas 😁.
V Lillehammerju sem se povzpela na velikanko (imajo 936 challenge ... le zakaj 😀)
Še malo pokrajine z lesenimi hiškami, rdečimi lesenimi skednji,.... čudovito.
Moje zadnje mesto pred trajektom nazaj je bilo Skien. Ljubko mestece, kjer se rodil Henrik Ibsen, mestece, ki ima bogato zgodovino splavarjenja, zapornice in je začetek Telemark kanala. Mestece ima tudi krasno cerkev, z lepim oltarjem in ogromnimi orglami ... akustika cerkve je neverjetna. Prijazen gospod mi je razložil vso zgodovino cerkve in o njeni obnovi po ogromnem mestnem požaru ter vse o mestu Skien. Čeprav je zaprto, mi je prijazno odprl tudi vsa vrata za razgled iz cerkvenega zvonika.
